Velike laži, ki jih mislimo o sebi.

V obdobju našega odraščanja se naučimo verjeti različnim omejitvam, ki za nas postanejo resničnost in se tudi uresničijo. Govorimo in živimo stvari, ki jih sprejmemo kot resnico, čeprav so v bistvu napačna prepričanja in nam omejujejo samospoznanje, kdo v resnici smo.

Kar spustimo v svoje življenje, s tem se bomo enostavno pač mogli ukvarjati. In če v svoje življenje spustimo strah, skrbi, jezo, nevoščljivost, potem nas bodo imele v nekakšni oblasti, saj jim dajemo energijo po njihovi krepitvi.

Nismo bili ustvarjeni za to, da bi bili ponaredki naših prednikov in dogodkov, ki so nas klesali, temveč za to, da jih nadgradimo in oplemenitimo in jim damo nov, drugačen, naš in višji pomen.

Smo in dosežemo lahko karkoli in nismo omejeni na to, kako so nas drugi videli in nam to servirali, kot našo resničnost.

Če se vrnemo v čas našega otroštva se verjetno še spomnimo, kolikokrat nam v bistvu ni bilo povsem jasno, zakaj prejemamo takšne in drugačne etikete, če pa se te niso ujemale s tem, kar smo čutili v sebi. To je bila naša resnica, ki je z leti izgubila svoj lesk, saj so jo vztrajno "mazale" sence neresnic tistih, ki so nam jih pripovedovali.

Druge večinoma vidimo in jih ocenjujemo na podlagi naše širine, ki smo jo skozi življenje pridobili in ožja je bila ta širina, več so nam vcepili strahu in drugih omejujočih prepričanj.

Vera je poleg ljubezni najmočnejša energija in če bosta začeli prevladovati v naših mislih in življenjih, potem boste zagotovo spoznali odgovor na vprašanje "kdo sem", zato naša naloga tukaj ni, da se ukvarjamo s tem kdo nismo, ampak da spoznamo resnico kdo smo. Seveda pa z odsotnostjo negativnih dogodkov in čustev, ki smo jih spoznali, do tega spoznanja ne bi mogli priti, zato smo jih tudi mogli doživeti.

Lahko smo vse, kar si lahko zamislimo, zato pazimo na svoje misli, ker one ne bodo na nas.